Vremenska napoved niti ni bila obetavna, pravzaprav je bila obupna, dež in poplave na jugu Poljske, dež in mraz na severu Poljske…pa se je vse obrnilo v najin prid. Vendar – preden sva dejansko nastavila najino navigacijo v smer Poljske, nisva mogla mimo Prage. Tja sva prispela prvi dan popoldne, nekje ob 15.00 uri. Sprva sva želela v kamp Pražačka KAMP, ki ima tudi krasno spletno stran in informacijo, da je odprt celo leto. Pozabite – zaprt je in tudi realnost povsem drugačna od slik na internetu. Nato sva sledila kampom, ki jih je predlagala navigacija in so tudi našteti v knjigi Kamping in karavaning 2009 . Pristala sva blizu ZOO-ja v kampu Sokol Troja.
Kamp je malo ven iz centra, vendar 200 m stran že prva postaja tramvaja in direktna linija v sam center Prage (Staronamesti). Od tam sva precej hitro opravila s sprehodom po Praških uličkah z enim samim ciljem – čimprej prispeti v najino najljubšo restavracijo Grill u Seminaristy na Staropramen, steak in konjak Godet s čokoladnim tartuffo sladoledom. Njami. Prespala sva super, najina prva noč v kamperju je bila odlična, kamp urejen, tudi sanitarije in okolica, zjutraj pa zgodaj naprej….22.05.2010
Ok, češke avtoceste vsekakor odsvetujeva, ker so zgrajene iz betonskih plošč, tako kot nekatere nemške ali avstrijske, z eno pomembno razliko – Čehi niso bili ravno najbolj natančni pri spajanju teh betonskih plošč in cesta deluje bolj kot nekakšne zrukane tračnice. Glede na to, da sva bila prvič avtodomarja, sem jaz kot sovoznica precej pogosto pogledovala nazaj, če še vse stoji, predvsem pa se ob tem ropotanju ne moreš pogovarjati. Ampak tudi to sva preživela in ob 14.00 uri prispela v Oswiecim (Auschwitz). V trenutku, ko sva zaklenila avtodom, se je ulilo in v 200 metrih od avta do vhoda nama je uspelo prehoditi z manjšimi posledicami – mokri čevlji, hlače…
Auschwitz – logistično zelo dobro urejen muzej, vstopnina 38 zloty, vodeni ogled z zelo dobro razlago in z ustrezno avdio-video opremo. Potrebujete nekje od 2 do 3 ure časa, odvisno kako zelo vas zanima zgodovina. To, kar sva videla tam, je grozno, moram priznati, da nisem prišla iz muzeja žalostna, šokirana, pretresena in zamorjena, kot so mi to mnogi napovedali. Ven sem prišla predvsem z eno mislijo – kako nihče tega ni preprečil, ustavil, kako je lahko en in edini ustvaril tako množično proizvodnjo smrti s predhodnim mučenjem? Če poznate zgodovino, potem boste zgroženi nad videnim, če ne poznate zgodovine, boste verjetno res zamorjeni zapuščali ta muzej.
Nadaljujeva proti Krakowu po cesti št. 44, ker je bila avtocesta poplavljena. Mož brez težav obvlada najinega Fly-ja, ki je zares udoben in nudi vse, kar na takšni poti potrebuješ. Za dva izjemno prostoren, priročen predvsem, kadarkoli si zaželiš hladne vode ali soka, stopiš korak nazaj, odpreš hladilnik in imaš. Obvladljiv na cesti in tudi pregleden. Veliko prostora za prtljago, kar sva izkoristila za to, da sva domov privlekla veliko zabojev pivaJ Meni kot sopotnici pa tako ni bilo težko, udoben sedež z veliko prostora za noge in roke in pijačo in karto in knjigo. Skratka, čeprav prvič, sva takoj postala navdušena avtodomarja, sicer dolgo na poti nisva srečala nobenega, ko sva jih, sva tudi hitro prevzela njihov način pozdravljanja in se počutila že proti drugi polovici poti kot stara mačkaJ in seveda hitro je padla odločitev, da avtodom še najameva in to prav tega, istega ali podobnega pri Nomadu.
Prispela sva v Krakow, takoj našla kamp Clepardia, ki je bil poceni in urejen- tako kot vsa Poljska pravzaprav. Tudi tu so imeli wi-fi internet in zelo blizu avtobusno postajo, samo midva sva imela to smolo, da sva vedno zamudila bus in naslednjega ni in ni bilo…tako da sva se po Krakowu kar precej vozila s taksiji, ki tudi niso dragi. Priporočava Radio taksije, ker imajo enotne cene, dobiš račun, vse ok, celo nekaj malega znajo angleško, eni nemško, štartnina je tam nekje do 7 zlotov, potem pa med 2,50 in 3,50 zlota na km (odvisno od dneva in časa). Prvi vtis je bil fantastičen, prvi dan pa sva predvsem iskala dobro hrano in jo tudi našla. Restavracij je veliko, tako da je odločitev precej težka. Poljsko pivo je dobro, katerokoli, nimajo vina, če želite vino, vam bodo postregli s francoskim, ukrajinskim ali ruskim vinom.
23.05.2010
Spet nama uide avtobus, zato spet s taksijem do centra, do glavne železniške postaje. Po nekaj poskusih nama uspe najti avtobus za Kameny soli – rudnik soli, ki je oddaljen kakšnih 30 minut vožnje iz Krakowa.
Začetki pridobivanja soli na tem območju segajo v srednji vek, danes pa se rudniški rovi v devetih nadstropjih spuščajo do globine 400 m. Turistom so na »voljo« le tri nadstropja. Del rudnika še vedno izkoriščajo za sol, v enem delu pa je podzemni terapevtski sanatorij za bronhialna in astmatična obolenja. Stalna temperatura je okoli 13 stopinj Celzija.
V podzemnih sobah in dvoranah se prirejajo tudi koncerti, konference in športna tekmovanja. Rudnik je za obiskovalce odprt vse leto. Poleg turistov pa se v globine spustijo tudi državniki in druge znane osebnosti.
Po rudniku pa nazaj v mesto in ogled Krakowa….Fascinanten je. Že nekaj let sem si ga želela videti, ne da bi sploh vedela zakaj, in ves ta čas sem imela visoka pričakovanja do Krakowa. Ni me razočaral, oba sva bila navdušena. Krakow je vse, je lep, romantičen, živahen, s pridihom zgodovine, židovski, zelen, z visokimi, stilsko ozkimi barvastimi hišicami…in zvečer prijetno utrujena ujameva prvega taksista in nazaj v najin simpatični začasni domek. Pa še pravo ime ima tale avtodom – Nomad. Res zadetek v polno.
24.05.2010
Adijo Krakow, pozdrav Warszawa. Kar nekaj kilometrov sva spet prevozila, pa je minilo hitro, še vedno nisva nikjer srečala nobenega avtodomarja na cesti, sva pa srečala kar nekaj prijaznih poljskih voznikov, ki so nama v nemogočih in izjemno čudnih krožnih križiščih kar veselo dajali prednost in naju spuščali, če sva se slučajno kdaj malo nerodno postavila na pas…ampak prihod v Warszawo je bil zanimiv, najprej sredi ravnine in sredi mesta – zelen hribček in sedežnica do vrha. Kamp takoj za vogalom skoraj in ob glavni vpadnici v mesto.
No Warszawa…nimam besed, pa ne zato, ker bi naju tako prevzela, ampak ker je v primerjavi z ostalimi kraji povsem nezanimiva, prevelika, preveč neosebna, nič živahna…samo to popoldne sva bila tam in potem sva šla zjutraj na sever.
Ima pa Warszawa (poleg seveda Hard Rock Caffe-ja) en zanimiv pub. Ko prehodiš park ali dva (teh imajo res veliko in ti so lepi) sredi njega najdeš Pub Lolek, ogromen pub, kjer se zbirajo stari in mladi in srednji let, študentje, poslovneži, turisti,…ambient pa simpatičen, naraven, samopostrežna hrana, ampak na zelo zanimiv način, poceni in njamiii.
25.05.2010
Nekdanji Dan mladosti sva po nekaj urah vožnje na sever preživela v Gdansku. Najprej sva se sicer malo skrivala pred divjimi svinjami z mladički na plaži v kampu Stogi (od vseh kampov nama je bil ta najmanj všeč, pa čeprav je imel vse kot ostali, wc, tuš in zastonj internetJ), kasneje sva sicer ugotovila, da so zaščitene, navajene ljudi in oni njih.
Potem pa s tramvajem v mesto, ki je od tega kampa kar oddaljen kakšne pol ure vožnje. Prvi vtis ni bil najbolj navdušujoč in spraševala sva se že, če je to to, kar naju čaka v Gdansku. Kje so tiste dih jemajoče ulice?
In so prišle…in ladjice…in kanali…
Gdansk je lep, tudi zelo romantičen, z malo obrnjeno logiko starega in novega mesta ampak sva se znašla. V bistvu je novo mesto tisto, ki je staro, vendar je zaradi porušenosti med vojno bilo kasneje obnovljeno. Če ste navdušeni – predvsem ženske – nad jantarjem (Amber), potem prosim, izbire za vas je tukaj neomejeno veliko.
26.05.2010
Gdansk, še vedno, samo v drugem kampu, na drugi strani mesta – Sopot (priporočava). Vlak vozi v mesto na 10 minut, postaja je bila samo skok čez cesto. In potem z gusarsko ladjo po kanalu do Westerplatte in na ogled spomenikov v čast vojakom in vojni za Poljsko.
Po ladjici pa mmm, ribice in zelenjava in krompir in gulaš…in nazaj v kamp, kjer je bilo ravno toliko temperature, da sva lahko še malo kolesarila do plaže in nato posedala pred avtodomom.
27.05.2010
Hel. To je dlje kot si misliš, če prevoziš tri četrt Poljske. Imela sva v planu it tja s kolesi, na koncu se je izkazalo, da bi morala v rahlem dežju pregoniti 50 km v vsako smerJ Hel je polotok, v bistvu je to rt polotoka, ki je zelo ozek in dolg, ko se voziš po cesti na nekaterih delih gledaš morje na obeh straneh ceste.
Hel je majhno mestece, kjer imajo Fokarium – težko prevedem – akvarij za tjulne. Simpatična bitjeca, nekako nama je uspelo ujeti ravno uro hranjena in uprizorili so pravi šov.
Zvečer sva zopet samo čez cesto od kampa odkrila odlično gostilno – Gospud, kjer sva spet odlično jedla, spet poceni pa še vodko imajo dobro.
Szczecin
Kraj, katerega imena še vedno ne znam izgovoriti, leži že čisto na meji z Nemčijo. V njem je predvsem težko najti bankomat, pa tudi grad je malo razočaral, ker so njegove prostore namenili za sejemsko prireditev Siemensa, kar nikakor ne spada v ta prostor. Imajo pa odlično restavracijo, v kateri so jedli tudi svetovno znani igralci in umetniki, pevci in pomorščaki in ki je glede na svoj sloves in odlično hrano nenormalno poceni.
28.05.2010
Vsega lepega je enkrat konec in tudi nama se je potepanje iztekalo. Samo še 10 km do nemške meje in potem po dolgi in dokaj dolgočasni avtocesti čez Nemčijo, mimo Berlina do Passaua in naslednje jutro še zadnjih 350 km do doma.
Sicer pa se nama zdi, da je Poljska predvsem dežela ravnih cest, Mc’Donaldsov in cvetja. Ob vsem videnem me je zares prevzelo to, da Poljaki prodajajo in kupujejo šopke rož na vsakem koraku in to po zelo nizkih cenah. Ta izjemno čista dežela z urejenimi okolicami hišk, ne glede na to, ali gre za vas ali večje mesto, je vse drugo, kot sva pričakovala. O Poljski imamo se mi zdi napačne predstave, ni revna, ni umazana, ni siva. Je predvsem zelo zelena, na najini poti je bila tudi samo ravna, z zelo čudnim sistemom cest, ki pa se ga da navaditi. Že res, da tu in tam ob cesti čaka tudi kakšna prodajalka ljubezni, ampak precej diskretno, na potkah v gozdu ob cesti…če nisi preveč pozoren, jih niti ne opaziš. Poljaki sicer nimajo najbolj označeno s tablami, kje so kakšne znamenitosti ali kako priti do njih, to je res njihova šibka stran, so pa zato ceste označene na vsakih nekaj kilometrov, tako da če nič drugega, vsaj ves čas veste, kje ste.
Je pa Poljskem težko kupiti kak drugačen suvenir kot jantar (amber). Nekaj malega trgovinic z maketami ladjic in drugih spominkov, povezanih s pomorstvom, sicer pa kakšne majice in podobno s Poljskimi motivi nisva našla. Če iščete junake starih poljskih risank, jih boste težko našli, tudi Poljaki sami ne vedo kaj dosti o tem, mlajši niti ne vedo, o čem sva spraševala. Obstaja menda nekje v Warszawi trgovina, kjer to prodajajo, samo midva žal nisva uspela do nje.,,vso veselje sva lahko podoživela samo ob razstavi, na katero sva čisto slučajno naletela v Gdansku.
Jure in Urša Klima[/tab_item] [tab_item title=”GALERIJA SLIK”][nggallery id=13][/tab_item] [/fusion_old_tab]